Biografija

Biografija

Začetek delovanja ansambla Modrijani sega v leto 2000. Rok in Blaž Švab sta že prej igrala in prepevala v raznih otroških ansamblih ali posamezno. Franjo in Peter Oset pa sta igrala v zabavnem bendu, kjer so igrali rock glasbo. Potrebnih je bilo nekaj naključnih srečanj, poznanstva so kmalu prerasla v prijateljstvo in nastal je nov ansambel, ki ga sestavljajo bratranca Švab in brata Oset.

Vaje niso bile čisto običajne. Skupaj smo nekaj časa peli in igrali, potem odšli brcat žogo na travnik ali igrat košarko na igrišče, sledila je malica, kmalu večerja. Če se je kdo domislil kakšne nove ideje, smo bili, po domače povedano, takoj za "akcijo". Skupaj smo hodili po nakupih, frizerju, vozili smo se naokrog, prepevali v avtu in na vsakem vogalu. Takrat je imel samo eden od članov že izpit za avto in majhnega Maruttija, s katerim smo prepotovali skoraj celo Štajersko. V to malo, vozečo se škatlo, smo se stlačili mi štirje, harmonika, kitara, pa še kakšno dekle se je lahko peljalo na ekskurzijo po naših lepih domačih krajih. Ne da se opisati, koliko je bilo smeha in "ušpičenih" bedarij ter oslarij. Kakor pravi kavalirji smo večkrat pod okni dekletom prepevali serenade in nekajkrat se je zgodilo, da smo od njihovih mamic dobili klobase ali salame. Česa smo se bolj razveselili, osvojenega dekliškega srca ali klobase, bi se težko odločili. Kot veliki ljubitelji dobre hrane smo na vajah tudi kuhali, kot izjemna kuharja sta se izkazala predvsem Rok in Peter, slednji slovi po pripravi odličnih omak. Ob večerjah smo klepetali, sanjarili, delali načrte ter drug drugega zbadali ter se smejali. Skupaj smo hodili tudi v kino in diskoteke ter se zabavali, kolikor se je le dalo. So pa vaje obrodile tudi nekaj sadov, kaj kmalu smo že igrali po gostiščih ob poletnih večerih ali na kakšnih obletnicah, Abrahamih, zaključkih itd. Vsakega tolarja smo bili veseli in ko je minil vikend, smo že sloneli v glasbenih trgovinah ter si ogledovali, kakšno opremo bi potrebovali in kateri mikrofoni so najboljši. Kupili smo prvi mikrofon, čez en teden drugega in tako smo počasi skozi celo leto, tudi s pomočjo staršev, skupaj zmontirali prvo ozvočenje, na katerem smo vsi štirje skoraj diplomirali, saj se resnici na ljubo nihče ni pretirano dobro spoznal na tiste gumbe, ki jih je bilo, iz vseh perspektiv pogledano, preveč. Vedno smo stremeli k dobri glasbi in preobrazba od pretežno rockovske duše, vsaj dveh članov ansambla, k ljubezni do narodnozabavne glasbe ni trajala predolgo in kmalu smo postali kritični do lastnega izvajanja.

Vsekakor pa smo bili in smo po večini še v tistih letih, ko vsakdo uveljavlja svoj prav in svojo filozofijo glasbe, in tu so se mnogokrat kresale iskre, pametovanj in modrovanj ni in ni bilo konec: "To je potrebno tako zaigrati... ne, ta poudarek je tukaj in ne tam... tretji glas je pretih... bas je v septimi fauš... pa daj utihni že, gremo najprej vokale čez... ne, najprej instrumental... ta kitara nima pravega tona, kup si novo... CFB-duri ne zvenijo, dajmo raje CisFisH... Rok, malce se discipliniraj; Peter, prebudi se; Franjo, ne stiskaj si mozoljev; Blaž, ne teži in ne kompliciraj spet..itd." Modrovali in modrovali smo, na srečo pa se je vedno tudi kaj dobrega >izcimilo< iz teh temperamentnih in burnih srečanj. Peter je predlagal ime ansambla in pri tem je ostalo - Modrijani. Na enem izmed prvih plakatov je lastnik restavracije na reklamne letake napisal kar ansambel Brihtneži, najbrž se mu je zdelo, da gre za nekaj v zvezi s tem, dokaj resno ime pa se je počasi prijelo, tudi za politično stranko nas niso več zamenjevali kot se je to zgodilo na enem izmed nastopov v Ljubljani.

Širšemu občinstvu smo se prvič predstavili v Dobju pri Planini, kjer se za glasove strokovne komisije in občinstva potegujejo mladi talenti in skupine. Sedmo mesto na festivalu, kjer je nastopilo čez 30 nastopajočih je bilo več kot odlično. Igrali smo pesem Mladih Dolenjcev, >Nocoj je druga rekla mi< in po tem nastopu je prvi časopisni članek takrat napisal voditelj prireditve Tone Vrabl, ki nas je opazil, no, saj nas ni bilo težko opaziti, saj smo zaradi treme pesem tako hitro igrali, da je Peter takrat svojo belo rokersko električno kitaro pri polki skoraj skuril. Prvo pravo nagrado pa smo osvojili na festivalu mladih talentov v Majšperku (tretja nagrada strokovne komisije in tretja nagrada občinstva). Veselje je bilo nepopisno in želja po večjih odrih je naraščala, prav tako motivacija do petja in igranja. Že od samega začetka smo vedeli, da je petje naš adut, zato smo velikokrat brez instrumentov (a capella) prepevali slovenske ljudske pesmi, katerih odličen poznavalec je bil Rok, vsi pa izhajamo iz glasbenih družin, v katerih se je mnogo prepevalo. Igrali smo po gostilnah, restavracijah in v eni izmed njih nas je opazil g. Brane Klavžar, čigar učenec je bil harmonikar Rok. Obljubil nam je nekaj lastnih skladb in držali smo ga za besedo.

Vaje pri g. Klavžarju so bile zopet nekaj posebnega. Koliko pozitivne energije se je izmenjalo v sobi, je težko opisati, ob ženini odlični kavi pripravljeni po posebni skrivni metodi in dobri jedači pa so nastajale nove in nove ideje ter odlične viže izpod Branetovih prstov. Tako so kmalu nastale prve naše lastne skladbe, s katerimi smo se po njegovi zaslugi prijavili na prvi veliki festival Vurberk 2001. Prestali smo avdicijo v Laškem in povsem neobremenjeno odšli na ta festival. Tisto leto smo se na avdiciji srečali s člani ansambla Pogum, s katerimi smo se precej spoprijateljili in nato skupaj premagovali tremo na festivalu, saj smo prvič v življenju nastopili skupaj z odličnimi, že uveljavljenimi ansambli, kot so Mladi Dolenjci, Doriji, Vasovalci, Stiški kvartet itd. Res pa je, da se z nagradami nismo obremenjevali, tako so prišle v naše roke sila nepričakovano. Prejeli smo bronastega zmaja, tretjo nagrado strokovne žirije in Šifrarjevo plaketo za najboljšo večglasno vokalno izvedbo, ki se je takrat podeljevala prvič. Še posebej te nagrade smo bili veseli, saj smo bili nagrajeni za petje, po katerem smo še sedaj najbolj prepoznavni. No, takoj za tistem smo se udeležili še Števerjanskega festivala, na katerem pa nas je strokovna komisija poslala domov brez uvrstitve v finale, ufff, nam je postalo vroče, takrat smo ugotovili, da bomo na vajah morali spremeniti razmerje, ena ura za petje in tri ure za nogomet, vsaj na dve uri za petje in dve za nogomet.

Je pa tisto leto nastalo še veliko odličnih skladb, s katerimi smo dobili nagrade še v Cerkvenjaku in Majšperku. Prva CD plošča in kaseta z naslovom Daleč je dom je izšla v založbi Zlati zvoki. Od začetka smo sodelovali s producentom g. Igorjem Podpečanom, snemali v studiu Zlati zvoki in se v tej hiši tudi ogromno naučili. Skladbe so se začele vrteti po radijskih postajah. Organizirali smo odlično promocijo na Dobrni, ki jo je obiskalo več tisoč ljudi, izrezovali smo prve časopisne članke in obiskovali koncerte, ki smo jih leto nazaj poslušali le kot obiskovalci med občinstvom. Najbolj zanimivo je bilo prvo srečanje z maskerkami, s televizijo, z radijskimi oddajami in prvimi intervjuji. Spoznavali smo glasbenike, ki so ogromno prispevali k razvoju narodno zabavne glasbe, in z mnogimi postali prijatelji. Igranja in koncerti so se vrstili iz vikenda v vikend, kmalu smo spoznali še druge plati glasbenega življenja. Postali smo malce resnejši, odgovornejši in tudi modrovali smo malce bolj usklajeno ter enotno. Kot prvi prejemniki Šifrarjeve plakete smo imeli to srečo, da nam je g. Franci Smrekar (pobudnik plakete in tekstopisec) zaupal izvedbo skladbe Spomin na pevca še živi, ki jo je uglasbil g. Tine Lesjak, na Vurberškem festivalu 2002. Postali smo otroci Vurberškega festivala, pesem je prejela vse možne nagrade in priznanja (Zlati zmaj, druga nagrada strokovne komisije, Šifrarjeva plaketa, najboljša skladba po izboru radijskih postaj). Po Vurberškem festivalu se je vsul plaz nagrad in odličnih uvrstitev skladbe na radijskih postajah, kmalu je sledila zmaga na Naj viži 2002, proglasitev za najobetavnejšo skupino na Slovenskem slavčku 2002, Zlati slavček za priljubljenost, tisto leto tudi Korenova plaketa in prva nagrada občinstva na Ptujskem festivalu, prva nagrada občinstva in rekordno število glasov v zgodovini Števerjanskega festivala, ki nam je zaradi občinstva, prijaznih ljudi, gostoljubja, vzdušja in izjemno dobrega razpoloženja ostal med najljubšimi slovenskimi narodnozabavnimi festivali. V tem letu se je kot izjemen solist izkazal Rok in njegov čudoviti tenor. Prejel je naziv Naj pevec narodnozabavne glasbe 2002 in postal, kot pravimo, "pika na i" ansambla Modrijani.

Leta 2003 je ansambel zaznamovala zmaga skladbe Ajda na polju na festivalu Slovenska polka in valček 2003, ki je vsekakor največji festival slovenske narodno zabavne glasbe. Poletne mesece, natančneje konec julija in začetek avgusta smo preživeli med našimi zdomci v Ameriki in Kanadi, igrali smo na koncertih in tamkajšnjih slovenskih piknikih, kjer se kuhala slovenska hrana in kjer se je plesalo in prepevalo pozno v noč. Naši nastopi so bili v Pittsburghu, Clevelandu in Torontu. Sodelovali pa smo tudi s tamkajšnjimi radijskimi postajami, kjer se vrti slovenska glasba, in v studiu v živo tudi prepevali in igrali. Od naših zdomcev smo izvedeli veliko življenjskih zgodb in zanimivosti, izredno veseli pa smo bili, da so bili z nami zadovoljni in da so uživali v igranju in štiriglasnem fantovskem prepevanju slovenskih ljudskih pesmi. Meseca oktobra smo se predstavili na Festivalu narečne popevke 2003, kjer je skladba Moje dekle povsem nepričakovano tudi zmagala. Leto kasneje, je Rok zopet prejel naslov Naj pevca narodnozabavne glasbe v Sloveniji, isto leto pa je sledila druga zmaga skladbe Neskončno zaljubljena na Slovenski polki in valčku 2004(Brane Klavžar je prejel nagrado za najboljšo melodijo), ves čas smo ohranjali kondicijo na mnogih igranjih in v studiu, kjer smo pripravljali nove zgoščenke. Leto 2005 je zaznamoval Vurberški festival in zmaga skladbe Srce je hotelo drugega, nato še Cerkvenjaški festival, kjer smo prejeli prvo nagrado strokovne komisije in Ptujski festival, kjer pa je skladba Ostani z menoj prejela prvo nagrado občinstva. Prvo 5-letko smo s koncertom proslavili na Dobrni, bilo je izjemno, saj smo predstavili vso delo do sedaj in na odru glasbeno tudi nekatera naša prijateljstva, igrali in peli smo skupaj z Mladimi Dolenjci, Štajerskih 7, Vitezi polk in valčkov, Štirimi kovači, Spevovci.bilo je res nepozabno glasbeno doživetje. Izšla je pa tudi velika jubilejna plošča. Sodelovanje s Francem Šegovcem je rodilo tudi zmago skladbe Tvoje solze me bolijo in zmago občinstva na Slovenski polki in valčku 2006, ob tej priložnosti je izšla tudi mala plošča z naslovom zmagovalnega valčka.

Fantje smo v teh letih uspeli obdržati ključne lastnosti, ki so nas pripeljale do vseh teh uspehov; skromnost, samokritičnost, prijaznost, poštenost in veselje do življenja, glasbe in vsega, kar nam dajejo ljudje, občinstvo. Krila, ki zrastejo vsake toliko časa, kaj kmalu kdo tudi ostriže, če tega prej že ne storimo sami, pa tudi kakšen >udarec s kladivom po glavi< je kdaj dobrodošel. Še vedno se radi udeležujemo dobrodelnih koncertov, več kot pol sto jih je na leto, z veseljem izpolnimo kakšno skrito željo in kateremu slavljencu še zapojemo pod oknom. Fantje pa smo postali dejavni tudi na drugih področjih, Rok ima Zasebno šolo diatonične harmonike in skupaj z Brankom Umkom vodi Založbo Vox, Peter in Franjo načrtujeta lastni glasbeni studio, sicer pa sta mentorja mladim glasbenim skupinam, Blaž pa skupaj z urednico Valerijo Motaln na Radiu Rogla vodi in ustvarja narodnozabavno oddajo Pod Roglo se poje in igra, na Televiziji Maribor pa vodi oddajo V dobri družbi z Blažem.

V mesecu decembru leta 2006 je izšla mala božična plošča Božič z Modrijani, septembra 2007 pa velika plošča z naslovom Poljub pod pajčolanom. Prav tako je leta 2007 izšla plošča z ljudskimi pesmimi v "a cappella" izvedbi, pod naslovom Kam šel je čas ...

Septembra 2008 smo izdali naš deveti album z naslovom Pusti mi pesmi. Ob tej priliki smo prejeli tudi srebrno ploščo za "a cappella" projekt Kam šel je čas ...

Poleti 2009 smo prejeli srebrno ploščo za zgoščenko Pusti mi pesmi. Isto leto je izšla naša deseta zgoščenka, ki smo jo posneli skupaj z našimi glasbenimi prijatelji in jo naslovili Modrijani z gosti.

Leta 2010 je izšla zgoščenka Na stare lepe čase, leta 2012 pa zgoščenka z naslovom Ti moja rožica.

Aprila 2010 smo prejeli srebrno ploščo za projekt Modrijani z gosti, novembra 2010 pa zlato ploščo za projekt Poljub pod pajčolanom.

Poleti 2012 je izšel naš najnovejši projekt Ti moja rožica.

V vsej tej zgodbi nismo dosledno omenjali vseh avtorjev glasbe, besedil in aranžmajev, ki pa so skupaj z nami ključni igralci festivalskih uspehov in uspešnic, vsem že znanim avtorjem se pridružujejo novi, pa tudi člani ansambla počasi ustvarjajo lasten glasbeni izraz, jih pa vedno predstavimo na nastopih ali na radijskih in televizijskih oddajah.

Vsako leto naštejemo preko 200 nastopov, zato si želimo le, da se ta številka tudi v prihodnjih letih ne bi zmanjšala, številka poslušalcev naše glasbe in narodnozabavne glasbe sicer, pa da bi samo še rasla. "Kdor poje, slabo ne misli!" in naj bodo veselje, dobri medčloveški odnosi in iskrene pozitivne misli še naprej vodilo za skupno srečo vseh nas!

Navigacija

Lepo je biti skupaj...